Dogodki

Fotografska razstava LAIBACH X

Datum dogodka: 28. maj 2020 19:00
Lokacija: Galerija (Delavski dom Hrastnik)

L A I B A C H   X

in NEVENKA FLAJS

Razstavo bo odprl JANI NOVAK, idejni vodja skupine Laibach.

Laibach. Veliki. Tako Veliki, da si jih drugi niti ne drznejo interpretirati, kaj šele kopirati. Nerazumljeni? Nedostopni? Vzvišeni? Morda le navzven, morda le na prvi register dražljajev, morda le zaradi predsodkov, ki se jih držijo že vse od njihovega nastanka v drugače zakrivljenih časih, v drugače nestabilnem prostoru. Laibach vztraja, Laibach se ne ozira, Laibach vseobče difundira, Laibach prepriča tudi prepričane. Laibach je večni izziv, nemogoče dosegljiv. Laibach je izmuzljiv, a vseprisoten. Je Laibach prerok resnice ali je zgolj biblična kača, ki skuša zavesti tiste, ki želijo biti zavedeni?

Se je sploh smiselno spraševati? Mar se ni bolj smotrno zgolj prepustiti in zaupati?

Kaj je sploh resnica? Kje je? Kako do nje? S filozofskimi definicijami, z meditacijskim seciranjem podzavesti, z oklepanjem vcepljenih vzorcev? Absolutna resnica je nedojemljiva in nepojmljiva. Mar res? Ko analitičen poskus oresničenja Laibacha zdrsne na nivo labilne hipoteze, lahko poslanstvo nadaljujemo le še z umetnostjo, obogateno s filozofijo. Znanost in umetnost sta namreč v sodobnosti še vedno vzporednici. Brez presečišč. Laibach so brezčasni, umetnost je brezčasna, znanost pa je časna. Čas bo utiril znanost, da se bo približala umetnosti. Veliko časa. Nevenka Flajs že od svojega inicialnega trenutka zavedanja konvergira več zvrsti umetnosti, če jih je dovoljeno sploh ločevati. Avtorica se pri pričujoči razstavi loteva upodabljanja Laibach ideologije, Laibach filozofije in Laibach religije v prvi vrsti čustveno celostno in zrelo, v odnosu pa skrajno odgovorno, kot se do njihove institucije spodobi.
Laibach je likovno upodobljen že mnogokrat. Morda že prevečkrat. Klanjanje kultu se preveša že v banaliziranje in tlačenje v neke predefinirane vzorčne podobe, ki jim mnogi fotografi, recimo jim "beležniki", želijo zvesto slediti, a na koncu pregorijo v žlindro že videnega, celo nedefiniranega in klišejskega.

Flajsova tu nastopi brezkompromisno in suvereno avtorsko, a z natančno odmerjeno globino mehkobe. Ne ozira se na dediščino, na tradicijo fotografiraranja kulta Laibach, a vseeno neguje najvišjo raven spoštovanja in do neke mere celo malikovanja že skoraj heretične mističnosti. Sinhronizira se s samozavestjo akterjev in utre povsem
svojstveno gaz v vizualnem podajanju sporočilnosti Laibacha. Osvobojena in razbremenjena mainstrema nekonvencionalno, a naravno realistično in subtilno narativno pritegne z razodetjem specifičnega zgodovinskega dogodka. V nasprotju z množico tehnofotografov, ki se naslonijo zgolj na vizualne učinke performansa, se Flajsova posveti čustveni izpovednosti umetnikov, ki jih je nemogoče zajeti z enim samim medijem. Avtorica suvereno materializira večino veličine Laibacha zgolj na dvodimenzionalni fotografski medij spontano, v vsej svoji skromnosti, s poklonom do izvajalcev.

Izborila si je privilegij, da je lahko upodobila javno vajo, kar pa nikakor ne olajša njenega poslanstva, nasprotno, še bolj zahtevno nalogo ima pri interprtetiranju vloge Laibacha v zakoličenju svetovnega reda in (ne) stabilnosti!

Fotografiranja se loti osebno, brez od zunaj vsiljenih vodil, brez zakoličenih vzorcev, brez strahu, zato pa z vso širino, ki jo bogatita tudi njena izjemna talenta za dizajn in slikarstvo. Njene fotografije so polne, popolne, brezkompromisne, emocionalno naelektrene in spontane. V postprodukciji jih ne potvarja in s tem združuje svoj pogled z Libachovim poslanstvom.

Umetnica je prefinjena lovilka čustev, tudi tistih, ki na odru želijo biti skrita in neopažena. Izvajalce fotografira v intimnih mikrotrenutkih meditacije in jim s tem še oplemeniti karakterje.

Flajsova nam sublimno razgrne tudi ozadje ter vso nežnost in fragilnost, ki jih objema ovoj striktnosti in perfekcionizma Libacha. Na slednjem nivoju se z njim sinhronizira in vzvalovi, vzporedno pa predre ovoj očetovske
in očetnjavske strogosti in vzpostavi kanale, po katerih steče bistvo Laibachove religije.

Pričujoča razstava je zgodovinski dokument, je vpogled v težko zaznavne plasti poslanstva Laibacha s pristnim in nepopačenim pogledom fotografinje, ki doda subtilen, a opazen oseben ten, brez da bi akterjem vsilila svojo frekvenco. Je simbioza s fenomenom in zgodovinskim likom alternativne in influentne resničnosti in je obenem tudi njena nadgradnja. Kljub spoštljivi fizični razdalji do fotografirancev (Robert Cappa: "Če fotografija ni dovolj dobra, nisi bil dovolj blizu!"), so avtoričina dela mentalno ne le blizu, ampak mestoma strašljivo preblizu. V pravem ritmu in v precizno odmerjenem trenutku z zaslepljujoče oglušujočim pokom presenetijo zavest, ki kljub pričakovanju nepričakovanega za trenutek otrpne v belem šumu lebdenja.

Njene fotografije pokažejo vse tisto, kar mnogi fotografi zaradi zaslepljenosti z namernim spektaklom nehote nemočno zamolčijo. Pričujoča kronika ni le dokument časa, je vpogled v nezavednost ene od gonilnih sil vseh treh časovnih dimenzij naših zavedanj. Je dojemljivo razsvetljenje in je tesno prilegajoča magnetna vzporednica Laibachovemu poslanstvu, ki nezadržno krivi navidezno realnost in teži k stičišču z njo. Kljub temu da avtorica prvenstveno ni fotografinja, je pri svojih ciklusih prepoznavna in slogovno natančno definirana prav zaradi svojega čustvenega in osebnega pristopa. Malo je takih talentov v ožjem in širšem prostoru, ki tako mojstrsko sežejo naravnost v srž bistva in ga rokohitrsko ter enoznačno razgrnejo zahtevni kot tudi naključni publiki.
Janez Pelko, fotograf