Zgodovina občine Hrastnik

Domov / 

O Hrastniku  / 

Zgodovina občine Hrastnik

Nazaj

Kontaktni podatki

Kontaktne podatki Občine Hrastnik

Občina Hrastnik
Pot Vitka Pavliča 5
1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350
Fax.: 03/56 54369
E-pošta: obcina.hrastnik@hrastnik.si

Delovni čas
Pon,tor, čet: 7:00 – 15:00
Sre: 7:00 - 17:00
Pet: 7:00 - 13:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

Hrastnik - kratek pogled v preteklost

Na kaj najprej pomislimo, ko želimo pobrskati po preteklosti Hrastnika? Najbrž na premogovnik, saj brez njega Hrastnik danes ne bi bil takšen, kot je. In potem na obe tovarni, ki sta nadaljevali, kjer je rudnik začel. Zaradi njih je število prebivalcev skokovito naraščalo. Če vemo, da je v 14. stoletju na območju današnje občine Hrastnik živelo le okrog 600 ljudi, se zdi število 3847, kolikor so jih prešteli ob prvem uradnem ljudskem štetju leta 1869, veliko. Prebivalstvo se je vse do leta 1991 večalo: leta 1931 je bilo 7681 prebivalcev, leta 1961 10770, leta 1981 11024 in 1991 11059. Število prebivalcev je naraščalo predvsem v Hrastniku in na Dolu, nazadovalo pa je v naseljih na obrobju občine. Ob majhnem številu domačinov je razumljivo, da so zaradi potreb rudnika in obeh tovarn delavci prihajali od drugod. Najprej so prebivali pri pivatnikih, pozneje so lastniki podjetij zanje začeli v bližini rudnika in tovarn graditi lastna poslopja s cenenimi delavskimi stanovanji. Kolonijska gradnja se je izkazala kot najprimernejša, rudnik je začel takšna stanovanja leta 1896 graditi na Logu in leta 1900 tudi na nasprotni strani doline. Lastniki rudnika so poleg zidanja lastnih stanovanj omogočili svojim delavcem, da so si gradili hiše na rudniški zemlji pod ugodnimi pogoji. Tudi med steklarno in kemično tovarno in severno od kemične tovarne je začelo proti koncu 19. stoletja nastajati naselje, podobno kolonijskemu v zgornjem Hrastniku. Po drugi svetovni vojni se je Hrastnik vedno bolj urbaniziral in leta 1952 postal mesto, čeprav je z razvojem industrije že prej izginjala njegova vaška podoba. Industriji so namenili spodnji del Hrastnika, naselitev pa se je vedno bolj koncentrirala v zgornjem delu kraja na Logu, nad Rošem in pod Studencami ter na Dolu. V bloke, stolpiče in stolpnice so se sčasoma naselili poleg rudniških delavcev tudi delavci iz steklarne in kemične tovarne, kar je izbrisalo prejšnja nesoglasja.

In kakšni so bili začetki razvoja? Ko je leta 1849 mimo Hrastnika pripeljal prvi vlak, je hrastniški rudnik že obratoval (od leta 1822), a zaradi slabih prometnih zvez s svetom životaril. Železnica je premogu odprla vrata v svet, poleg tega je postala za dolgo tudi največji odjemalec premoga. Leta 1852 je poleg hrastniškega začel obratovati tudi ojstrski rudnik, a je oba - hrastniškega leta 1880 in ojstrškega leta 1885 - prevzela Trboveljska premogokopna družba in takoj začela z nujnimi posodobitvami. Proizvodnja se je večala in leta 1887 prvič presegla 100.000 ton, zaposlenih je bilo okrog 600 delavcev. Po drugi svetovni vojni se je premogovnik s trboveljskim združil v Rudnik Trbovlje - Hrastnik, proizvodnja je dosegla višek leta 1971 s 694.420 tisoč tonami, število zaposlenih pa je bilo največje leta 1959, ko je bilo 1407 zaposlenih.
Za začetek premogovnikov je bila pomembna skrb države za gozdove, za njihov razmah pa izgradnja železnice. Oboje - premog in bližina železnice - pa je bilo odločilno za postavitev steklarne in kemične tovarne. Obe sta začeli s proizvodnjo leta 1860. Steklarno je Edvard J. Heider prestavil iz Jurkloštra, kemično tovarno pa Franc Gossleth iz Trsta. Zasedli sta južni del hrastniške doline in tam ostali do danes. Steklarna je imela na začetku velike težave zaradi nestalnosti steklarjev, ki so bili v glavnem Nemci in Čehi, zato je večkrat zamenjala lastnike. Ko so jo leta 1886 kupili Abli, so jo kljub težavam obdržali do druge svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni je postala tako močna, da je pod imenom Sjedinjene tvornice stakla s sedežem v Zagrebu prevzela vodstvo steklarske industrije v tedanji Jugoslaviji. Od 60 zaposlenih, kolikor jih je bilo v tovarni leta 1860, je število do leta 1941 naraslo na 1100. Po drugi svetovni vojni so tovarno rekonstruirali in povečali in prehajali na vedno bolj avtomatizirano proizvodnjo. Kemična tovarna zaradi svoje specializirane proizvodnje (na začetku so izdelovali soliter, strojila, sodo, mila in pralna sredstva, pozneje tudi žveplovo in solno kislino ter glauberjevo sol) ne potrebuje velikega števila delavcev. Na začetku jih je bilo okrog 100, med obema svetovnima vojnama pa okrog 150. Po drugi svetovni vojni je število do osamosvojitve Slovenije naraslo na okrog 500. Tovarno so v šestdesetih letih 20. stoletja rekonstruirali; zgradili so obrata elektrolize in fosforne kisline ter tripolifosfatov, začeli so proizvajati aditive in kozmetične izdelke in čistila.

Po težkem delu so delavci, ko še ni bilo radijskih aparatov in televizijskih sprejemnikov, potrebovali razvedrilo. Številna amaterska društva so nastala zaradi želje in potrebe po druženju, da bi njihovi člani pozabili tegobe vsakdana. Večini članov doseganje visokih rezultatov ni bilo pomembno, nekaj pa je bilo zanesenjakov oziroma zagrizencev, ki so dosegli vidne uspehe ne le v lokalnem, ampak tudi v širšem slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja imajo godbe na pihala. Pomembnejšega dogodka brez igranja godbe si ni bilo več mogoče zamisliti. Prav tako dolgo tradicijo delovanja imajo pevski zbori, ki potrjujejo tradicionalno ljubezen Slovencev do zborovskega petja. Zbori so, tako kot godbe, nastopali na shodih in prireditvah, prirejali samostojne koncerte in popestrili praznovanje 1. maja. Seveda so delovala tudi številna druga društva, prve zametke športne dejavnosti pa sta predstavljala društvi sokol in orel, poleg njiju so se razvila številna druga športna društva.

Kaj pa občina? Hrastniška občina je v današnjem obsegu in z današnjim imenom mlada. Od nastanka modernih občin leta 1849 do leta 1934 je njeno ozemlje spadalo pod občine Trbovlje, Dol, Loka pri Zidanem Mostu, Sv. Krištof in Radeče. Dol je leta 1849 uspel z zahtevo po samostojni občini, leta 1934 pa se je s Hrastnikom, kljub nekaterim zadržkom, združil v občino Hrastnik - Dol (prebivalci Turja in Marnega so se združili z občino Dol že leta 1928). Tudi ime kraja Hrastnik se je uveljavilo šele leta 1929. Pred tem se je uporabljalo ime Sv. Lenart za osrednji del hrastniške doline, ime Hrastnik pa se je prvotno nanašalo na vas na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice, ki je spadala k občini Dol in na železniško postajo, ki je ob zgraditvi leta 1849 nosila ime Werniza (Brnica), a so jo po enem letu obratovanja na prigovarjanje lastnikov hrastniškega rudnika preimenovali v Hrastnigg (Hrastnik).